Slovensko kmetijstvo se z vročinskim stresom, sušo in drugimi vremenskimi ekstremi ne srečuje več le v podnebnih projekcijah. Ministrstvo za kmetijstvo opozarja, da takšni pojavi že vplivajo na količino in kakovost pridelkov ter na stabilnost pridelave. V tem kontekstu je agrofotovoltaika več kot način dvojne rabe zemljišča: ob ustrezni zasnovi lahko delna senca, nižja temperatura tal in boljše zadrževanje vlage postanejo del prilagajanja kmetijske proizvodnje, hkrati pa ista površina proizvaja obnovljivo elektriko.
Ker se podnebni pritiski stopnjujejo, je smiselno razpravo premakniti od vprašanja, ali tehnologijo preizkušati, k vprašanju, kako jo hitreje in strokovno prenesti v slovenske razmere. To ne pomeni opuščanja agronomskih meril. Nasprotno: primarnost kmetijske rabe, izbira ustrezne kulture in prilagojena konstrukcija so pogoji, da agrofotovoltaika postane uporabno orodje podnebne odpornosti.
Raziskave dajejo dovolj razlogov za ciljno uvajanje
Sistematični pregled iz leta 2025, ki je analiziral 33 študij, je pokazal, da lahko agrofotovoltaika v določenih razmerah izboljša učinkovitost rabe vode za približno 20–47 % in zniža temperaturo zraka oziroma tal za približno 1–4 °C. Prav ta dva učinka postajata pomembnejša v obdobjih vročinskega stresa in pomanjkanja vode, ko mora kmetijska tehnologija iskati načine za stabilnejše razmere v območju rastlin.
Meta-analiza, objavljena novembra 2025 in zasnovana na podatkih iz 20 držav, potrjuje, da so rezultati odvisni od podnebja, kulture, stopnje senčenja in zasnove sistema. Tega ni smiselno razumeti kot razlog za odlašanje, temveč kot projektantsko navodilo: agrofotovoltaiko je treba uvajati ciljno, z izbiro primernih kultur in geometrije ter z merjenjem agronomskega rezultata. Avtorji posebej poudarjajo regijsko prilagojeno in na rastlino osredotočeno zasnovo kot osnovo za širšo uporabo tehnologije.
Senca postaja agronomski vir, ne le izguba obsevanja
V vročih in sušnih obdobjih delna senca zmanjšuje neposredno sevanje na tla in rastline, blaži temperaturne ekstreme ter lahko zmanjša izhlapevanje. Globalna meta-analiza ugotavlja, da skoraj vse vključene meritve kažejo nižje temperature tal pod PV-senčenjem, v številnih primerih pa tudi višjo vlažnost tal. V razmerah, kjer vročina in pomanjkanje vode omejujeta pridelek, je to lastnost, ki jo je smiselno obravnavati kot del kmetijske tehnologije.
Pri svetlobno zahtevnejših kulturah je treba stopnjo senčenja upravljati, ne pa zato zavrniti celotnega koncepta. Višina konstrukcije, razmiki, orientacija, delno prosojni moduli in sistemi s sledenjem omogočajo, da se razmerje med svetlobo, zaščito pred vročino in proizvodnjo elektrike prilagodi konkretni kulturi. Prav razvoj takšnih prilagodljivih sistemov povečuje uporabnost agrofotovoltaike tudi zunaj najbolj sušnih območij.
Voda in mikroklima postajata projektantska parametra
Paneli poleg senčenja spreminjajo tudi porazdelitev padavin. Namesto da bi to obravnavali zgolj kot omejitev, je smiselno vodni režim vključiti v zasnovo: odvodnjavanje, usmerjanje vode, zbiranje deževnice in kapljično namakanje je mogoče načrtovati skupaj s postavitvijo modulov. V sušnih sezonah lahko prav povezava med senčenjem, zadrževanjem vlage in bolj nadzorovano rabo vode postane ena ključnih koristi sistema.
Tak pristop zahteva meritve mikroklime in vlage tal, vendar so to podatki, ki jih sodobna kmetijska proizvodnja potrebuje tudi sicer. Agrofotovoltaika zato lahko pospeši prehod od splošnih ocen k natančnejšemu upravljanju vode in rastnih razmer na posamezni parceli.
Iz neposredne soseščine že prihajajo uporabni rezultati
V avstrijskem Brucku an der Leitha na približno pethektarskem raziskovalnem in demonstracijskem polju spremljajo različne razmike med vrstami, poljščine, mikroklimo in obdelavo z običajno mehanizacijo. Po podatkih projekta Sonnenfeld je zimska pšenica v drugem letu pridelave na delu površin dosegla do 10 % višji pridelek od nezasenčene kontrolne površine, strojna obdelava pa je potekala brez večjih ovir. Meritve mikroklime hkrati kažejo potencial premičnih modulov za blaženje močne vročine in mraza. Gre za rezultat konkretne lokacije, vendar je njegova vrednost za Slovenijo večja kot pri študijah iz bistveno drugačnih klimatskih območij.
Tudi v Južni Tirolski je bil leta 2025 nad približno 3.000 m² jablanovega nasada v kraju Auer postavljen raziskovalni sistem z moduli na višini skoraj petih metrov. Eurac Research in partnerji spremljajo obsevanje, temperaturo in vlago zraka in tal, veter, rast, kakovost pridelka ter potrebe dreves po vodi. Takšni projekti v neposredni bližini Slovenije že ustvarjajo znanje, ki ga je smiselno sproti vključevati v slovenske pilotske zasnove in kmetijsko svetovanje.
Konstrukcija mora služiti kmetijski praksi
Višina modulov, razdalje med vrstami, položaj stebrov in radiji obračanja morajo omogočati normalno delo na zemljišču. To ni ovira za tehnologijo, ampak osnovni projektantski parameter. Pri dobro zasnovanem sistemu se konstrukcija prilagodi mehanizaciji, načinu košnje, paši ali sadjarski tehnologiji, tako da ostane kmetijska raba nosilna funkcija površine.
Dinamični sistemi, višje konstrukcije, navpični bifacialni moduli in delno prosojne rešitve širijo nabor možnosti. Za slovensko prakso je zato pomembno, da se ne išče ena univerzalna zasnova, temveč preverjene konfiguracije za posamezne kulture, tipe parcel in podnebne obremenitve.
Slovenski pilot naj bo začetek hitrejšega prenosa
Pilot na Brdu pri Lukovici v poskusnem sadovnjaku Kmetijskega inštituta Slovenije je pomemben, ker preverja delovanje sistema v domačih pogojih. Slovenski zakonski okvir pri pilotnih projektih rezultate veže na konkretne pogoje, kot so klimatski tip, tla, kultura in način pridelave, zato izsledkov iz drugačnih razmer ni mogoče preprosto obravnavati kot dokaz za slovensko lokacijo. To pa ne pomeni, da moramo razvoj začeti iz nič.
Izkušnje iz Avstrije in Južne Tirolske omogočajo hitrejše oblikovanje merilnih protokolov, izbiro konstrukcij in prepoznavanje kultur, pri katerih je smiselno najprej preverjati učinke. Ob vse pogostejših sušah, vročinskem stresu in vremenskih ekstremih je čas pomemben dejavnik: lokalno znanje je treba graditi hitro, primerljivo in z objavo rezultatov po posameznih sezonah, da se lahko uspešne rešitve čim prej vključijo v kmetijsko prakso.
Kako hitreje v prakso
Pri prvih projektih je smiselno že pred energetskim modelom določiti agronomske kazalnike uspeha: pridelek ali biomaso, kakovost pridelka, porabo vode, temperaturo in vlago tal, dostopnost zemljišča ter zahteve mehanizacije. Nato se primerja več PV-geometrij in izbere rešitev, ki izpolnjuje kmetijske cilje in zakonske pogoje. Tak način ne upočasnjuje projekta; omogoča, da se rezultati med lokacijami primerjajo in hitreje prenesejo v naslednje izvedbe.
Za pospešitev uvajanja bi bilo koristno povezati slovenske pilote z raziskovalnimi lokacijami v sosednjih državah, uporabljati primerljive kazalnike in podatke objavljati po vsaki rastni sezoni. S tem bi se lahko priporočila za posamezne kulture in konstrukcije razvijala vzporedno z dejanskimi projekti, namesto da bi praksa čakala na zaključek večletnih raziskovalnih ciklov.
Sklep
Agrofotovoltaika ni univerzalna rešitev za vse kulture in vse parcele, je pa tehnologija z dovolj prepričljivim potencialom, da je ne bi smeli obravnavati zgolj kot oddaljen raziskovalni koncept. Slovensko kmetijstvo se že prilagaja višjim temperaturam, suši in nestabilnejšim vremenskim razmeram. Smiseln odgovor je hitrejše izvajanje dobro merjenih pilotov, prenos izkušenj iz primerljivih sosednjih okolij in čim hitrejša vključitev potrjenih rešitev v prakso. Uspeh je treba meriti dvojno: z ohranjanjem oziroma stabilizacijo kmetijske proizvodnje in z dodatno vrednostjo obnovljive energije na isti površini.
Viri
- Raziskovalni podlagi: sistematični pregled, RSER 2025; meta-analiza, Agronomy for Sustainable Development 2025
- Prilagajanje podnebnim spremembam v kmetijstvu — MKM, 2026
- Sonnenfeld Bruck/Leitha – rezultati po drugem letu — Naturland NÖ
- Agrivoltaic Pilot Site – Auer, Južna Tirolska — Eurac Research, 2025
- Slovenski okvir in pilot: ZKZ-H — PISRS; Brdo pri Lukovici — MOPE, 2025
