Objave: Strokovne vsebine Stellar

Energetski prehod skozi prizmo sistema

Energetika in zakonodaja

Komentar intervjuja z Aleksandrom Mervarjem: slovenska energetika potrebuje manj poenostavljanja in več celovitega sistemskega razmišljanja

Uredniški uvod

Intervju z direktorjem družbe ELES Aleksandrom Mervarjem, objavljen 13. septembra 2026 v Nedelu, odpira vrsto pomembnih vprašanj o prihodnosti slovenskega elektroenergetskega sistema, zanesljivosti oskrbe, razvoju omrežja, jedrski energiji, obnovljivih virih, hranilnikih ter stroških energetskega prehoda.

Številna opozorila g. Mervarja so utemeljena in pomembna za razumevanje zahtevnosti razvoja slovenske energetike. Elektroenergetskega sistema namreč ni mogoče načrtovati samo na podlagi letne količine proizvedene električne energije. Potrebujemo tudi zadostno moč, sistemske rezerve, stabilno omrežje, sposobnost prilagajanja proizvodnje in odjema ter zanesljivo delovanje v kritičnih trenutkih.

Obenem pa nekatere primerjave in zaključki iz intervjuja po našem mnenju zahtevajo širši pogled, predvsem z vidika ekonomike posameznih tehnologij, razvoja evropskega elektroenergetskega sistema, podnebnih sprememb in geopolitičnih tveganj.

Namen prispevka zato ni polemika z g. Mervarjem ali zagovarjanje ene tehnologije proti drugi. Izhajamo iz stališča, da bo dolgoročno vzdržen slovenski elektroenergetski sistem najverjetneje temeljil na premišljeni kombinaciji jedrske energije, hidroenergije, obnovljivih virov, hranilnikov, prilagodljivega odjema, omrežja in čezmejnega sodelovanja.

Za vse tehnologije pa bi morali uporabljati primerljiva merila.

Elektroenergetski sistem niso samo proizvedene megavatne ure

Eno pomembnejših opozoril g. Mervarja je, da elektroenergetskega sistema ni mogoče načrtovati samo na podlagi letne proizvodnje.

S tem se je mogoče strinjati.

Megavatna ura, proizvedena v sončnem poletnem opoldnevu, nima nujno enake sistemske vrednosti kot megavatna ura, ki je na voljo ob zimskem večernem vrhu. Sistem mora v vsakem trenutku zagotavljati ravnotežje med proizvodnjo in odjemom ter imeti na voljo rezerve, regulacijo frekvence, napetostno podporo in zadostne prenosne zmogljivosti.

Toda isti kriterij velja za vse tehnologije.

Tudi velika jedrska elektrarna ima sistemske posledice. Izpad velikega proizvodnega bloka pomeni nenadno izgubo velike količine moči, ki jo mora sistem nadomestiti. Študija priključitve JEK 2 zato upravičeno obravnava potrebne dodatne rezerve in vpliv velikosti posameznega bloka na slovenski elektroenergetski sistem.

To ni argument proti JEK 2. Je pa opomnik, da nobene tehnologije ni smiselno obravnavati samo skozi letno proizvodnjo.

Sončne elektrarne potrebujejo fleksibilnost in hranjenje. Velike jedrske enote potrebujejo ustrezne rezerve in omrežje. Hidroelektrarne so odvisne od hidrologije, plinske elektrarne pa od razpoložljivosti in cene goriva.

Vsaka tehnologija ima svoje sistemske prednosti in omejitve.

Problem net meteringa ni problem sončnih elektrarn

Kritika nekdanjega sistema letnega neto merjenja je v precejšnjem delu utemeljena.

Pri klasičnem net meteringu je lahko uporabnik poleti v omrežje oddajal električno energijo v času nizkih tržnih cen in jo pozimi prevzemal v obdobjih višje vrednosti električne energije. Omrežje in dobavitelj sta s tem deloma prevzemala funkcijo sezonskega hranilnika.

Takšen model je ob velikem številu uporabnikov težko dolgoročno ekonomsko nevtralen.

Toda problem ni bila sončna elektrarna kot tehnologija, temveč predvsem način obračuna.

Razvoj danes poteka v smeri krajših obračunskih intervalov, dinamičnih cen, lokalnega hranjenja energije, prilagajanja odjema in aktivnega upravljanja konične moči.

Zato postaja pomembnejše vprašanje ne samo, koliko električne energije proizvedemo na leto, ampak tudi, kdaj jo proizvedemo, kdaj jo porabimo in kakšna je njena vrednost v sistemu v tistem trenutku.

Prav tu imajo pomembno vlogo hranilniki in aktivno upravljanje porabe.

Baterijski hranilnik je neto porabnik – toda to ni njegova osnovna funkcija

G. Mervar pravilno opozarja, da pri polnjenju in praznjenju baterij nastajajo izgube.

Toda hranilnika ne postavimo zato, da bi proizvajal novo energijo.

Njegova naloga je predvsem časovni premik energije iz obdobja presežka oziroma nizke vrednosti v obdobje, ko je energije manj ali je njena vrednost višja. Poleg tega lahko baterijski sistemi zagotavljajo regulacijo frekvence, zmanjšujejo konične moči, sodelujejo pri sistemskih storitvah ter pomagajo pri obvladovanju omrežnih omejitev.

ACER je pri analizi jugovzhodne Evrope opozoril, da so bili izraziti cenovni skoki povezani tudi s pomanjkanjem fleksibilnih virov, ki bi v večernih urah nadomestili upad sončne proizvodnje.

Tudi črpalna hidroelektrarna pri ciklu črpanja in proizvodnje izgubi del energije, vendar je njena sistemska vrednost prav v sposobnosti časovnega premikanja energije.

Pomemben je tudi stroškovni trend. Po podatkih IRENA so se povprečni investicijski stroški velikih baterijskih hranilnikov med letoma 2010 in 2024 zmanjšali za približno 93 odstotkov.

Zato je treba pri dolgoročnih energetskih projekcijah upoštevati, da se ekonomika hranjenja energije hitro spreminja.

Primerjava zgodovinskih subvencij prezre različna stroškovna trenda

Primerjava zgodovinskih podpor za sončne elektrarne s prihodnjo proizvodnjo JEK 2 zahteva previdnost.

Slovenska podporna shema je nastala v obdobju, ko je bila fotovoltaika bistveno dražja kot danes. Po podatkih IRENA se je med letoma 2010 in 2024 globalni tehtani povprečni LCOE velikih sončnih elektrarn zmanjšal za približno 90 odstotkov, skupni investicijski stroški pa za približno 87 odstotkov. V istem obdobju so se stroški velikih baterijskih hranilnikov zmanjšali za približno 93 odstotkov.

To pomeni, da zgodovinska višina podpor ne predstavlja več dobrega približka današnjim ali prihodnjim stroškom sistemov PV oziroma PV + BESS.

Pri evropskih jedrskih novogradnjah je bil trend v zadnjih letih drugačen. Pri Hinkley Point C se je uradna ocena stroškov na primerljivi cenovni osnovi med letoma 2017 in 2026 povečala za približno 79 odstotkov, pri francoskem programu EPR2 pa je računsko sodišče ugotovilo približno 30-odstotno povečanje ocenjenega investicijskega stroška v stalnih cenah.

To ne pomeni, da je fotovoltaika neposredna zamenjava za jedrsko elektrarno. Proizvodna profila, življenjske dobe, potrebe po hranjenju in sistemske zahteve so bistveno različni.

Pomeni pa, da primerjava zgodovinskih subvencij za fotovoltaiko z bodočo proizvodnjo JEK 2 ni dovolj za presojo ekonomske smiselnosti ene ali druge tehnologije.

Primerjati bi morali prihodnje sistemske stroške: proizvodnjo, hranjenje, omrežje, rezerve, financiranje, čas gradnje in tveganje prekoračitve investicije.

244 milijard evrov za sonce in baterije je skrajni scenarij

V intervjuju je omenjen tudi teoretični izračun, po katerem bi Slovenija za popolno urno samozadostnost samo s sončnimi elektrarnami in baterijami potrebovala približno 244 milijard evrov.

Takšen sistem bi bil nedvomno zelo drag in tehnološko neracionalen.

Toda pomembno je, da to ni realna alternativa, med katero Slovenija in JEK 2 dejansko izbirata.

Praktično nihče ne predlaga sistema, v katerem bi vso slovensko proizvodnjo zagotavljale samo sončne elektrarne, litijeve baterije pa bi morale poletne presežke skladiščiti do zimskih obdobij brez sonca.

Realna alternativa je mešanica različnih virov in tehnologij: jedrska in hidro proizvodnja, sonce, deloma veter, baterijski in črpalni hranilniki, prilagodljiv odjem, čezmejne povezave ter določena količina krmiljene rezervne moči.

Zato je tak skrajni scenarij lahko koristen kot opozorilo na omejitve popolne samozadostnosti, ni pa najbolj primeren za neposredno ekonomsko primerjavo z JEK 2.

JEK 2 je smiselno presojati na podlagi njegovih lastnih tehničnih, finančnih in sistemskih parametrov.

Jedrska energija in obnovljivi viri niso nasprotniki

Slovenska energetska razprava se pogosto predstavlja kot izbira med jedrsko energijo in obnovljivimi viri.

Takšna delitev je po našem mnenju preveč poenostavljena.

Jedrska elektrarna lahko zagotavlja veliko količino stabilne nizkoogljične proizvodnje. Hidroelektrarne zagotavljajo proizvodnjo in pomemben del fleksibilnosti. Sončne elektrarne lahko velik del leta pokrivajo pomemben del dnevnega odjema, baterije pa lahko del njihove proizvodnje premaknejo v večerne ure.

Te tehnologije se ne izključujejo nujno, ampak se lahko dopolnjujejo.

Zato ključno vprašanje ni samo: JEK 2 ali obnovljivi viri?

Bolj smiselno je vprašanje: Kakšno razmerje med jedrsko energijo, hidroenergijo, soncem, drugimi obnovljivimi viri, hranilniki, fleksibilnostjo in čezmejno izmenjavo zagotavlja najnižji skupni sistemski strošek ob sprejemljivi stopnji tveganja?

To je zahtevnejše vprašanje, vendar je za dolgoročno energetsko politiko tudi precej bolj uporabno.

Nemčija je opozorilo – vendar nekoliko drugačno

G. Mervar upravičeno opozarja na določene posledice nemške energetske politike.

Hkratno zapiranje jedrskih elektrarn in zmanjševanje premogovne proizvodnje je povečalo potrebo po krmiljeni proizvodnji, fleksibilnosti, uvozu in razvoju omrežja.

Iz tega pa ne sledi, da sončna in vetrna energija kot takšni ne delujeta.

Pomembnejša lekcija je, da energetskega prehoda ni mogoče izvajati samo z gradnjo novih proizvodnih naprav.

Če država hitro povečuje količino variabilnih obnovljivih virov, mora hkrati zagotavljati omrežje, hranilnike, prilagodljiv odjem, čezmejne povezave in dovolj krmiljenih zmogljivosti.

Če katera od teh komponent zaostaja, se stroški in težave pojavijo drugje v sistemu.

To je pomembna lekcija tudi za Slovenijo.

Iberijskega mrka ni mogoče razložiti samo z visokim deležem obnovljivih virov

Pri interpretaciji velikega električnega mrka v Španiji in na Portugalskem 28. aprila 2025 je potrebna previdnost.

Končno poročilo strokovne skupine ENTSO-E, objavljeno marca 2026, kaže na kombinacijo več medsebojno povezanih dejavnikov: oscilacije, težave pri regulaciji napetosti in jalove moči, različne prakse regulacije, hitra zmanjšanja proizvodnje ter kaskadne izklope proizvodnih enot.

Dogodka zato ni mogoče zadovoljivo pojasniti samo z visokim deležem obnovljivih virov.

Bolj koristna lekcija je, da se mora z večanjem deleža proizvodnje prek močnostne elektronike spreminjati tudi način zagotavljanja napetostne podpore, sistemske vztrajnosti, zaščit in drugih stabilizacijskih funkcij.

Spreminja se struktura proizvodnje, zato se mora razvijati tudi način upravljanja elektroenergetskega sistema.

To je predvsem tehnični in upravljavski izziv.

Podnebne spremembe vplivajo tudi na samo delovanje energetike

O podnebnih spremembah pogosto govorimo predvsem kot o razlogu za zmanjševanje emisij, manj pa o njihovem neposrednem vplivu na elektroenergetski sistem.

Suše in nižji rečni pretoki vplivajo na hidroelektrarne. Visoke temperature vode lahko vplivajo na hlajenje termoelektrarn in jedrskih elektrarn. Vročinski valovi hkrati povečujejo porabo električne energije za hlajenje.

Avgusta 2026 je NEK zaradi kombinacije nizkega pretoka in povišane temperature Save začasno zmanjšal moč reaktorja na 80 odstotkov, da bi zagotovil spoštovanje okoljskih omejitev.

To ni argument proti jedrski energiji. NEK ima hladilne stolpe in je na takšne razmere bistveno bolje pripravljen kot elektrarna brez dodatnega hlajenja.

Dogodek pa opozarja, da morajo veliki energetski projekti z življenjsko dobo več desetletij pri načrtovanju upoštevati prihodnje podnebne pogoje, ne samo zgodovinskih.

Enako velja za hidroelektrarne in drugo vodno odvisno infrastrukturo.

Hidroenergija ima velike prednosti, vendar tudi okoljske posledice

Slovenija ima dolgo tradicijo hidroenergetike, pomemben del domačega znanja, opreme in gradbenih zmogljivosti pa je povezan prav s hidroelektrarnami.

To je pomembna gospodarska prednost.

Hidroelektrarne imajo dolgo življenjsko dobo in lahko zagotavljajo tudi pomembne sistemske storitve.

Toda gospodarski vpliv sam po sebi ne more biti edino merilo pri odločanju. Jezovi in akumulacije posegajo v rečne ekosisteme, vplivajo na transport sedimentov, migracijske poti rib in naravno dinamiko rek.

Okoljski postopki zato niso samo administrativna ovira, temveč del presoje, ali je konkretni projekt glede na njegove energetske koristi in vpliv na okolje sprejemljiv.

Smiselno vprašanje torej ni, ali naj izbiramo med hidroenergijo in naravo.

Vprašanje je, kateri projekti dosegajo ustrezno razmerje med energetsko koristjo, sistemsko vrednostjo, ekonomiko in okoljskimi posledicami.

Pri domačem lignitu ni mogoče prezreti zdravstvenega stroška

Domači vir energije ima z vidika energetske varnosti določeno vrednost. Zato je razumljiva argumentacija, da ima velenjski lignit kot domače gorivo strateško prednost.

Toda njegova družbena cena ni omejena na strošek izkopa, proizvodnje električne energije in emisijskih kuponov.

Kurjenje lignita povzroča tudi emisije žveplovega dioksida, dušikovih oksidov, prašnih delcev in drugih onesnaževal, ki vplivajo na kakovost zraka in zdravje ljudi. Dolgotrajna izpostavljenost drobnim delcem PM₂.₅ je povezana z večjim tveganjem za srčno-žilne in dihalne bolezni, možgansko kap, pljučnega raka ter prezgodnjo umrljivost.

OECD je v okoljskem pregledu Slovenije za leto 2026 ob sklicevanju na ocene EEA navedel, da so bili posredni stroški onesnaženja zraka iz Termoelektrarne Šoštanj v letu 2021 ocenjeni na približno 156 milijonov evrov.

Takšne ocene ne pomenijo, da je mogoče vsako posamezno bolezen ali smrt neposredno pripisati TEŠ. Kažejo pa, da ima proizvodnja iz lignita tudi zdravstvene in okoljske posledice, ki jih cena električne energije sama po sebi ne zajame.

Zato je pri razpravi o nadaljnji uporabi TEŠ smiselno ocenjevati celotni družbeni strošek: proizvodnjo, emisije CO₂, onesnaževanje zraka, vpliv na zdravje ter hkrati socialni in gospodarski pomen Premogovnika Velenje in elektrarne za Šaleško dolino.

Vprašanje ni samo, ali imamo doma dovolj lignita, ampak kakšna je sistemska vrednost TEŠ v primerjavi z njegovimi celotnimi stroški in razpoložljivimi alternativami.

Plinske elektrarne rešujejo en problem in ustvarjajo drugega

Plinske elektrarne so tehnično zelo primerne za zagotavljanje hitro odzivne in krmiljene moči.

Zato imajo lahko pomembno vlogo v sistemu z velikim deležem variabilnih obnovljivih virov.

Njihova slabost je predvsem odvisnost od uvoženega goriva in svetovnega trga. Cena plina je občutljiva na povpraševanje po LNG, geopolitiko, transportne poti in dogodke, na katere Slovenija nima pomembnega vpliva.

Nova plinska elektrarna zato ni samo vprašanje investicijskega stroška.

Pomembno je tudi, koliko ur letno bo obratovala, kdo bo plačeval njeno razpoložljivost v času mirovanja in kakšno gorivo bo uporabljala v sistemu, ki se mora dolgoročno razogljičiti.

G. Mervar ima prav, ko opozarja, da bo moral nekdo plačevati rezervne elektrarne tudi takrat, ko ne proizvajajo.

Odprto pa ostaja, katera tehnologija oziroma kombinacija tehnologij to nalogo opravi z najnižjim skupnim stroškom in tveganjem.

Uvozna odvisnost sama po sebi ni dovolj dobro merilo energetske varnosti

Odstotek uvoza električne energije se pogosto uporablja kot neposredno merilo energetske varnosti.

To je le del slike.

Slovenija je vključena v močno povezan evropski elektroenergetski sistem. Čezmejne povezave omogočajo izvoz presežkov in uvoz ob pomanjkanju ter zmanjšujejo količino rezerv, ki bi jih morala vsaka država zagotavljati popolnoma sama.

Popolna urna nacionalna samozadostnost bi bila praviloma zelo draga.

Pomembneje je, ali imamo dovolj čezmejnih zmogljivosti, več smeri dobave, dovolj domače krmiljene moči ter sistem, ki je odporen tudi na izpad največje proizvodne enote ali regionalno pomanjkanje elektrike.

Država z nekoliko višjim letnim deležem uvoza in dobrimi povezavami je lahko v določenih okoliščinah bolj odporna od države z visoko samozadostnostjo, ki je močno odvisna od enega samega vira.

Energetska varnost zato ni samo vprašanje letne bilance, temveč predvsem razpoložljivosti energije in moči v kritičnih trenutkih.

Zeleni prehod bo drag. Toda tudi alternative niso brezplačne.

Pri enem ključnih opozoril g. Mervarja ni razloga za nestrinjanje.

Omrežje bo zahtevalo velika vlaganja. Evropska komisija ocenjuje, da bo do leta 2040 na ravni EU potrebnih več sto milijard evrov novih investicij v distribucijska in prenosna omrežja.

To bo treba financirati.

Toda pri takšni razpravi mora obstajati tudi druga stran bilance.

Evropa vsako leto uvaža velike količine nafte in plina. Njihova cena je neposredno izpostavljena svetovnim političnim in gospodarskim krizam. Fosilna goriva imajo poleg tržne cene tudi zdravstvene in podnebne posredne stroške za družbo.

Tudi jedrska elektrarna zahteva velik začetni kapital in financiranje. Rezervne elektrarne stanejo tudi takrat, ko stojijo. Hranilniki in omrežje imajo svojo ceno.

V energetiki zato ni brezplačne možnosti.

Pravo vprašanje ni, ali bo energetski prehod nekaj stal, ampak katera kombinacija investicij bo Sloveniji dolgoročno zagotavljala najnižji skupni sistemski strošek, dovolj visoko zanesljivost ter čim manjšo izpostavljenost tržnim, podnebnim, zdravstvenim in geopolitičnim tveganjem.

Slovenija potrebuje pragmatičen energetski miks

Če iz intervjuja izluščimo njegovo osrednje tehnično sporočilo, je to pomembno in utemeljeno: elektroenergetskega sistema ni mogoče graditi samo na podlagi letnih energetskih bilanc.

Potrebujemo tudi moč, rezerve, omrežje, fleksibilnost in zanesljivost.

Iz tega pa ne sledi, da je energetski prehod napačen. Sledi predvsem, da mora biti bolje načrtovan.

Za Slovenijo se kot smiselna dolgoročna smer kaže kombinacija varne in ekonomsko upravičene jedrske proizvodnje, hidroenergije, nadaljnjega razvoja sončnih elektrarn, baterijskih in drugih hranilnikov, dodatnih obnovljivih virov tam, kjer so prostorsko in okoljsko sprejemljivi, prilagodljivega odjema, močnih čezmejnih povezav ter zadostnih rezervnih zmogljivosti.

Predvsem pa potrebujemo primerljiva merila.

Če pri sončni elektrarni upoštevamo strošek hranilnika in omrežja, moramo pri jedrski upoštevati strošek financiranja in rezerv.

Če ocenjujemo okoljski vpliv obnovljivih virov, ga moramo ocenjevati tudi pri hidroelektrarnah in fosilni proizvodnji.

Če govorimo o energetski odvisnosti, moramo poleg uvoza električne energije upoštevati tudi uvoz plina, nafte, goriv, surovin in tehnologije.

Slovenija ne potrebuje ideološke energetike.

Potrebuje robusten elektroenergetski sistem, ki bo znal povezati prednosti različnih tehnologij in zmanjšati njihove slabosti.

V tem smislu je razprava, ki jo odpira g. Mervar, pomembna. Njegova opozorila glede omrežja, rezerv, net meteringa in fleksibilnosti si zaslužijo resno obravnavo.

Enako pomembno pa je, da dolgoročne energetske odločitve sprejemamo na podlagi celotnih sistemskih stroškov in tveganj, ne posameznih zgodovinskih ali tehnološko skrajnih primerjav.

To je bistvo energetske varnosti.

Viri in dodatno branje

Več vsebin

Energetika in zakonodaja